meri
Pridružen/-a: 15.12. 2012, 10:55 Prispevkov: 6
|
|
|
|
|
Objavljeno: 18 Dec 2012 10:48 Naslov sporočila: SOSEDA :-)) |
|
|
|
|
Povzpnem se po stopnicah, v stolpnico kjer živi moja mati, kjer sem preživela otroštvo...
Stopim v vežo, zmotijo me ljudje, ki pridejo za mano me bežno pozdravijo, odklenejo vrata in stopijo proti dvigalu...
Slišim jih kako, se pritožujejo..." Zakaj socialna služba in društvo nič ne ukrenejo?" Sem še ujela in odšla naprej skozi vrata našega hodnika od koder je prihajal ta neznosni vonj...
Vonj iz sosednjega stanovanja, kjer je živela starka. Bila je sama in osamljena. Pozvonim na njena vrata, jo povabim na skodelico kave, nekaj časa razmišlja in se obotavlja, potem pa le pride, vsa skrušena sedi poleg mene v dnevni sobi, in srka kavo in prižiga eno cigareto za drugo, opazujem jo. Kako hitro je minil čas, čas ki se je poznal tudi njej čas ki se je zapisal na njena lica. Le kje so tisti časi, ko sem vsa razigrana in kljub otroškim norčijam, pomagala tem ljudem odpirati vrata in iz avta nosila stvari hodila v trgovino da sem takrat dobila bonbon ali dva!
Predrami me, vstane rahlo se opoteče, zadržim jo in jo pospremim do vrat.
Nemore sama vstopiti zato ji pomagam. Ko prestopim prag njenega stanovanja se zgrozim, čez vse mačje iztrebke, polno smeti, še več cigaretnih ogorkov, kozarci ki je polno mušic, umazanega perila, se prebijem do postelje, ki je še bila najmanj podobna ležišču za starko.
Utrujena se je sesedla na posteljo prižgala cigareto, me žalostno pogledala in začela pripovedovati zgodbo o sebi...
Razložila je kako je srečna, da je sama, da je mož ki jo je vsa leta zmerjal in matretiral pokojni, sin se je sramuje, sestra pa je starejša in še bolj slabotna kot ona in ne more k njej. Ljudje v bloku se je izigibajo, ker seveda zaudarja, ker je čudaška, kljub temu da ima dve fakultete in visoko pokojnino. Ostaja še vedno sama. Postala sem resnično žalostna! Pobožala sem jo po zgubanem licu in ji zaželela lahko noč in oblubila da se vrnem!
Prihajala sem dan za dnem, sedela ob njej poslušala zgodbe ji pomagala, odnašala smeti hodila v trgovino. Ko so ljudje opazili, da pomagam starki so bili navdušeni nad tem da se je najdel nekdo... Začutila sem kanček slabe vesti in sramu, kajti ljudje niso vedeli da tukaj še nekdo... Vse to mi je dalo misliti...
Kje so sedaj otroci? V kaj bodo odrasli?Ne opazijo starke, ki težko nosi, niti ne pozdravljajo starejših ljudi.
Nimajo priučenih socialnih vrednot, nobene prijaznosti ne nosijo v sebi...
Živimo tako tesno skupaj, pa si hkrati ostajamo tujci. Prestopamo isti prag, stojimo v isti veži, peljemo se z enim dvigalom, pa ne spregovorimo besede en z drugim, ne vemo en za drugega, ne poznamo se.Zakaj ne premoremo več človeške topline, lepe besede, stisk roke.
En drugemu smo zrak, številka za urade in naslov za poštarje.
Le kako so ljudje lahko tako sami v takšni množici ljudi? Ali ni to največja stiska človeka? Iz bloka odnesejo mrtveca,pa nihče ne ve da je tam živel človek..
Zakaj se tako izogibamo en drugemu, hkrati pa si želimo imeti veliko prijateljev znancev in dobrih sosedov.
Tudi mi bomo enkrat kmalu stari, takrat bi želeli da bi bil svet drugačen. Da bi morali biti otroci drugačni, da bi nam pomagali, kot smo mi pomagali starcem.Večina ljudi želi spremeniti svet, le sebe ne....
Predno se začnemo zavedati bodo ljudje še kar naprej sami in osamljeni!
Začnimo topiti let pri sebi.
Odprimo duri svojega srca, kajti tudi ti na drugi strani zidu si želijo pristopiti na našo stran.
Burja Marjeta
Bodimo dobri drug z drugim! _________________ Največja modrost je ko človek pomaga nekomu, ki mu slednji tega ne more povrniti! |
|